Slovesna proslava v počastitev devetdeset letnice delovanja Pravne fakultete

Že od 16. stoletja naprej so si posamezniki in različne skupine pravnikov prizadevali, da bi na ozemlju današnje Slovenije organizirali redni pravni študij. Časi jim niso bili naklonjeni in njihove pobude se niso mogle trajneje uveljaviti. Šele leta 1919 je bila ustanovljena Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani kot slovenska pravna fakulteta. Letos s ponosom obhajamo devetdeset let njenega nepretrganega in uspešnega delovanja. V devetdesetih letih svojega obstoja je pravna fakulteta iz Ljubljane razvijala pravno znanje in znanost ter pri tem sodelovala s številnimi uglednimi institucijami.

V četrtek, 17. 12. 2009 s pričetkom ob 19. 30 uri je v veliki dvorani Grand hotela Union v Ljubljani  v počastitev devetdeset letnice  delovanja fakultete potekala slovesna proslava.

Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. - govor predsednika. Svečani zbor sta  nagovorila tudi rektor prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik in dekan prof. dr. Rajko Pirnat.
Več o dogodku...

Nagovor dekana na slavnostni akademiji ob 90. obletnici fakultete dne 17.12.2009

Spoštovani predsednik republike dr. Danilo Türk, spoštovani rektor Univerze v Ljubljani prof.dr. Radovan Stanislav Pejovnik, cenjeni visoki gostje, spoštovane kolegice in kolegi, drage študentke in študentje!

Danes smo se zbrali, da praznujemo devetdeset let naše fakultete, ki je bila ustanovljena hkrati z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani avgusta 1919 kot ena njenih ustanovnih članic. Vendar so se predavanja na njej zaradi udeležbe večine njenih prvih profesorjev na mirovnih pogajanjih v Versaillesu začela šele naslednje leto, točneje 15. aprila1920, ko bomo tudi praznovali 90-ti dan fakultete. Zakaj potem danes, 17. decembra?

Danes je predvečer 90. obletnice prvega sestanka profesorskega zbora novoustanovljene fakultete, ki je bil 18.12.1919 v Parizu. Prvi profesorji Pravne fakultete Pitamic, Žolger in Vošnjak so se sestali, da začnejo organizirati delo fakultete in študij na njej. Zato upravičeno lahko štejemo ta datum še v ustanovnem letu za začetek  delovanja fakultete, kljub poznejšemu začetku predavanj.

Obletnice so dnevi, ko v nek datum projiciramo svoje misli in občutke glede pomena zgodovinskega dogodka, oddaljenega bolj ali manj okroglo število let. Prvi sestanek profesorskega zbora gotovo ni bil ključnega in usodnega pomena za obstoj in delo fakultete, vendar danes po 90 letih  na to obletnico osredotočamo naše zavedanje tradicije Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in njenega pomena.

Gotovo je bil študij prava v slovenščini in v Sloveniji izjemno pomemben, tako rekoč nujen za razvoj in utrditev takrat komaj pridobljene državnosti slovenskega naroda. Ne gre le za razvoj in utrditev postopno nastajajočega novega prava in pravne terminologije, gre zlasti za izobraževanje slovenskih pravnikov, za ljudi, ki so postali sodniki, tožilci,  odvetniki, uradniki in zasedli druga pravniška delovna mesta. Zato je bilo nujno, da je bila Pravna fakulteta, oziroma iuridična, kot se je takrat imenovala,  med ustanovnimi članicami Univerze v Ljubljani.

Od prvih, dokaj skromnih začetkov v študijskem letu 1919/20 se je Pravna fakulteta ves čas razvijala in neprekinjeno delovala ter izpolnjevala dve temeljni nalogi svojega poslanstva: izobraževati v slovenskem jeziku pravne strokovnjake in skrbeti za razvoj pravne znanosti in prava na Slovenskem. Ta pot ni bila brez vzponov in padcev, vendar je Pravna fakulteta prišla skozi vse te preizkuse. Prvi je bil že čas 2. svetovne vojne in okupacije, ko so okupacijske oblasti poteptale slovensko oblast in seveda njeno pravo in prekinile pravni študij. Nujno je bilo, da so se nekateri profesorji in zlasti mnogi študentje pridružili odporu proti okupatorju.

Vendar čas po koncu te vojne za pravo in pravni študij ni bil dober. Prišlo je revolucionarno pravo, montirani procesi, ki ne zaslužijo imena ne sodni ne pravni, čas v katerem je drhal po ulicah neznansko grobo zasmehovala uglednega profesorja naše fakultete. Za dolga desetletja je bilo pravo zreducirano na instrument za izvrševanje t.i. volje vladajočega razreda, v bistvu oblasti ene partije. V mnogo čem je bila pravna znanost ogrožena v svoji avtonomiji, še bolj pa je bila v avtonomiji ogrožena fakulteta kot institucija. Zreducirana je bila na visokošolsko organizacijo združenega dela in v tem času je kar nekaj primerov nezaslišanih posegov v njeno delovanje, vključno z žalostno zgodbo o odstranitvi enega od profesorjev s fakultete.

In vendar so se mnogi profesorji uprli tej instrumentalizaciji prava in razvijali avtonomno pravno znanost in doktrino, kolikor je bilo v tistih okoliščinah mogoče, na nekaterih pravnih področjih bolj, na drugih manj. Ohranjali in razvijali so mednarodne povezave naše fakultete, spet seveda, kolikor je to bilo takrat mogoče. Zato je bil pravni študij na naši fakulteti kvaliteten tudi v tem obdobju, in tudi zato je bila sprememba, do katere je prišlo z osamosvojitvijo Slovenije, lažja. Pravo je bilo treba v kratkem času postaviti spet na noge, razviti celotna nova pravna področja in pravne institute, kar ne bi bilo mogoče brez kvalitetnih pravnikov. Prispevek učiteljev naše fakultete k nastajanju nove slovenske državnosti in prava je bil izjemno velik, po mojem mnenju ključen, saj je bil nastanek Republike Slovenije utemeljen zlasti pravno.

Spoštovani!

Univerze in fakultete ne poudarjajo svoje tradicije brez razloga. Za nastanek dobre fakultete je potreben čas, izkušnje njenih učiteljev in njihova predanost instituciji, študijska in raziskovalna infrastruktura, vključenost v akademsko skupnost, sploh vse, kar na kratko imenujemo dolgoletna tradicija fakultete. Zato je ne glede na omenjene vzpone in padce naša fakulteta lahko upravičeno ponosna na to 90-letno tradicijo. Nadaljujemo delo velikih pravnikov in učiteljev te fakultete – nikogar ne bom posebej imenoval, da ne bi koga izpustil, vendar njihove kipe lahko vidite v naši senatni sobi, njihove slike pa na zaslonu za menoj. To je stalen opomin na našo obveznost do nadaljevanja te tradicije in vsem svojim kolegicam ter kolegom na fakulteti se zahvaljujem za njihov trud pri tem.

Ne smemo pa pozabiti najpomembnejšega – dobro fakulteto naredijo dobri študentje. Imamo izjemno srečo, da se za študij na naši fakulteti odločijo sposobne mlade maturantke in maturanti, in da si pri študiju in obštudijskih dejavnostih prizadevajo po svojih najboljših močeh. Zato smo lahko upravičeno ponosni ne le na njihove študijske rezultate in kvalitetno pravno izobrazbo, pač pa tudi na njihove dosežke na tekmovanjih študentov prava »moot court«, delo pri študentskem tutorstvu, in sploh v vsem, kar ustvarja fakulteto kot skupnost učiteljev in študentov. Za ta trud se študentkam in študentom zahvaljujem, seveda pa so dosedanji rezultati obveza tudi za njihove naslednje generacije in nadaljnje delo.

Vedno pa se tradicija nadaljuje v novih okoliščinah, v katerih je treba iskati nove odgovore na nove izzive. Tako smo ravnokar iskali odgovore na to, kako ohraniti kvaliteto pravnega študija v t.i. bolonjski  reformi, ki je izrazito neprilagojena za pravni študij. Sicer mislim, da smo našli sprejemljive rešitve, vendar bomo še videli rezultate v praksi. Nedvomno pa se bo študij za isto stopnjo pravne izobrazbe podaljšal za najmanj eno leto, verjetno pa dve, pri čemer dodane vrednosti takega dvostopenjskega podaljšanega študija ni videti. Upam zato, da ne bo treba predolgo čakati na reformo bolonjske reforme. Za zagotovitev sicer zaželene mobilnosti študentov nikakor ni potrebno predpisovati tako togih zahtev glede strukturiranja študija in študijskih programov, kot se je to zgodilo pri bolonjski reformi.

V bodočnosti nas čakajo še drugi izzivi. Najprej je tu pospešeno odpiranje evropskega visokošolskega prostora, ki bo prinesel ostrejšo konkurenco pravnih fakultet, in to dobrih fakultet. Vendar je to hkrati priložnost za oblikovanje novih programov naše fakultete, zanimivih za tuje študente, in s tem za izboljšanje študija. Večanje števila tujih študentov in seveda tuji učitelji lahko pomenijo veliko prednost za fakulteto. Hkrati pa bo to še zaostrilo vprašanje razmerja med slovenščino in tujimi jeziki pri študiju, kar postavlja nove izzive v razmerju do že omenjenega temeljnega poslanstva naše fakultete. Nato je tu vse večje spajanje evropskega in nacionalnega prava, kar bo terjalo prilagajanje študijskih programov in načinov študija in zaradi česar bo omenjena konkurenca še ostrejša. Najtežji izziv pa je gotovo zvezan z zagotavljanjem sredstev za delovanje fakultete, saj se upravičeno bojimo, da bodo javnofinančni dolg in iz tega izvirajoče omejitve na to pomembno vplivale. Čeprav nikakor ne mislim, da je visokošolsko izobraževanje zgolj tržna storitev, pa si bo morala fakulteta še naprej prizadevati za dodatne vire sredstev.

Odgovore na te in tudi druge izzive bo morala fakulteta iskati v razmerah, kakršne bodo takrat. Pri tem pa ne sme pozabiti, da mora nadaljevati tradicijo, ki se je danes spominjamo, in izpolnjevati že omenjeno temeljno poslanstvo - izobraževati pravne strokovnjake in skrbeti za razvoj pravne znanosti in prava na Slovenskem. Ni nam seveda dano videti daleč v bodočnost, vendar kolikor lahko vidimo, bo to poslanstvo pomembno in skrb zanj je nadaljevanje tradicije fakultete.

Naj zato zaključim z željo fakulteti, ki je pravzaprav besedilo akademske himne, katero smo danes slišali – Vivat academia, vivant professores, vivat membrum quodlibet, vivat membra quelibet, semper sint in flore.

Hvala!