Katedra za pravno zgodovino

Pravna fakulteta v Ljubljani je bila ustanovljena po avstrijskem vzoru. To pomeni, da je bil študij sestavljen iz dveh delov. Prvi del je bil uvodne narave in se je končal z zgodovinskopravnim državnim izpitom po tretjem semestru. Predmeti tega dela so bili tudi rimsko pravo, cerkveno pravo, ki je vsebovalo veliko zgodovinskega gradiva, zgodovinski razvoj javnega in zasebnega prava in pravna zgodovina Južnih Slovanov.
Rimsko pravo sta predavala profesorja civilnega prava Anton Skumovič – institucije rimskega prava in Gregor Krek – pandektno pravo. Cerkveno pravo je predaval Rado Kušej, zgodovinski razvoj javnega prava Janko Polec, pravno zgodovino Južnih Slovanov pa ruski profesor Mihail Jasinski.
L. 1927 je postal docent za rimsko pravo Viktor Korošec, prvi učitelj, ki je na ljubljanski fakulteti tudi diplomiral. Jasinski je predaval do pomladi l. 1933. Profesor kazenskega prava Metod Dolenc je prevzel slovensko pravno zgodovino in njemu se je l. 1940 pri istem predmetu pridružil Josip Žontar.
Obča univerzitetna uredba iz l. 1931 je določila število in imena stolic (sprva profesorskih mest, pozneje kateder), ki so se praviloma ujemale z dotakratnimi predmeti.
Navedeni učitelji so še pred drugo svetovno vojno napisali nekaj obsežnih sistemov za svoje predmete. To so predvsem: Kušejevo Cerkveno pravo (1927), Dolenčeva Pravna zgodovina za slovensko ozemlje (1935), Rimsko pravo (1936, 1937 in 1941), katerega obligacije je napisal Krek drugo pa Korošec. Korošec se je v tem času predvsem z delom o hetitskih državnih pogodbah (Hethitische Staatsverträge !931) že uveljavljal kot eden najvidnejših strokovnjakov za klinopisna prava. Ko je bila ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti, je bila več kot polovica rednih članov pravnega razreda tudi pravnih zgodovinarjev: Dolenc, Krek, R. Kušej, Polec poleg Pitamica in Škerlja.
Med vojno je nekaj profesorjev s področja pravne zgodovine umrlo ( Dolenc, Krek, R. Kušej), Polec in Žontar pa sta bila s fakultete odstranjena po vojni.
Nove razmere so se kazale v novem poimenovanju predmetov. Rimsko pravo je ostalo, pravna zgodovina je po ruskem vzoru postala zgodovina države in prava, uveden pa je bil nov predmet zgodovina ljudske oblasti kot neke vrste uvod v ustavno pravo. Predaval ga je profesor ustavnega prava Makso Šnuderl.
Zgodovina države in prava je postala spet pravna zgodovina v sedemdestih letih pri čemer fakulteta ni sledila zgledu večine drugih pravnih fakultet v Jugoslaviji, ki so imele dva zgodovinskopravna predmeta: občo zgodovino države in prava in nacionalne pravne zgodovine.
L. 1952 je postal predavatelj pravne zgodovine Jaromir Beran. V tem času so se kot nosilke razvoja pravne znanosti uveljavile katedre. Med njimi je bila tudi katedra za pravno zgodovino. Ta je vrsto let imela le dva učitelja, ki so jima predvsem pri izpitih in vajah pomagali zunanji sodelavci. To sta bila pri pravni zgodovini Sergij Vilfan, ki je l. 1971 prišel na fakulteto kot redni profesor, in Miloš Rybaŕ, katerega se študenti spominjajo tudi kot slikovitega predavatelja latinščine za pravnike. Pri rimskem pravu je dolga leta spraševal in imel repetitorij Ciril Kržišnik, ki je tudi nekaj let predaval, dokler se ni habilitiral Janez Kranjc.
Po vojni je Korošec učbenik rimskega prava idealno skrajšal, ne da bi kaj pomembnega izpustil in ta učbenik je še vedno v rabi na slovenskih pravnih fakultetah. L. 1965 pa je napisal še doslej najizčrpnejši pregled klinopisnih prav Keilschriftrechte. Vilfan je Pravno zgodovino Slovencev napisal l. 1961 še pred prihodom na pravno fakulteto. V obdobju, ko je predaval na fakulteti je objavil celo vrsto del, med katerimi po obsegu izstopajo poglavja v Zgodovini agrarnih panog l. 1980. Svoj pogled na pojem slovenskega prava in njegovo naravo pa je tik pred smrtjo 1996 sklenil v delu Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Profesorja Korošec in Vilfan sta uživala mednarodni ugled kot komaj kdo med učitelji fakultete. Bila sta tudi redna člana SAZU in prejemnika najvišjih državnih nagrad za znanstveno delo.
Sedaj že upokojeni profesor rimskega prava Janez Kranjc,  je prišel na fakulteto l. 1971 kot asistent, in je pomenil začetek generacijske menjave, ker je prvi od učiteljev katedre, ki so se šolali že po drugi svetovni vojni. Kot vreden naslednik svojega učitelja se je med drugim dokazal z Latinskimi pravnimi reki l. 1994. Nosilec predmeta pravna zgodovina je bil Vladimir Simič, ki je začel kot asistent l. 1975.
Zadnjo generacijo sodelavcev katedre, ki je že prešla med učitelje, sestavljata Marko Kambič, nosilec predmeta rimsko pravo in Katja Škrubej, nosilka  predmeta pravna zgodovina. Prvi je na fakulteto prišel l. 1989, druga pa l. 1995.