Žalna seja v slovo prof. dr. Francetu Bučarju

Življenjsko pot je sklenil  izjemen človek, pravnik in zaslužni profesor ter državnik  prof. dr. France Bučar. V njegov spomin smo se zbrali na žalni slovesnosti na Pravni fakulteti v Ljubljani in se z globokim spoštovanjem poklonili njegovemu spominu. 

prof. dr. Rajko Pirnat: Kratek oris dela prof. dr. Franceta Bučarja

Težko je v kratkih besedah opisati delo tako plodovitega in širokega misleca, kot je bil pokojni profesor Bučar. Napisal je številna dela, v katerih je obravnaval zelo različna vprašanja družbe in države na vseh različnih ravneh, od mikro ravni podjetja kot organizacije do nadnacionalne ravni meddržavnih povezav. Kljub izrednemu opusu, ki ga je zapustil, pa se ga sam najbolj spominjam kot profesorja. Že stil njegovih predavanj je bil tak, da nas je študente pritegnil: energičen, polemičen, spodbujajoč razmišljanje. Poleg tega je znal vsebino predstaviti tako, da jo je vsak poslušalec takoj razumel in zlasti razumel z njo zvezane probleme, ki jih je pred nami razkrival. Študenti smo množično hodili na njegova predavanja in jih dobesedno požirali. 

Vendar se moramo vrniti k njegovemu bibliografskemu delu. Delo vsakega človeka je odvisno tudi od razmer in okoliščin, v katerih deluje, in to velja seveda tudi za profesorja Bučarja. Prvo obdobje njegovih del zato zaznamuje njegova zaposlitev na Pravni fakulteti v Ljubljani. V tem obdobju se je ukvarjal zlasti s področjem upravne znanosti. Osrednje delo v tem obdobju je gotovo njegova obsežna knjiga Uvod v javno upravo iz leta 1969, v kateri je celovito in podrobno obravnaval vsa vprašanja javne uprave, od teoretičnih izhodišč do podrobne analize različnih vprašanj organizacije in funkcioniranja upravnih institucij. Posebna vrednost te knjige je, da obsega pri vsakem poglavju krajše jedro, v katerem je vsebovano temeljno znanje o zadevni tematiki, dodana pa so podrobnejša pojasnila za bralca, ki želi o problematiki vedeti več in pridobiti globlje znanje. Zato je bila ta knjiga tudi odličen učbenik predmeta Javna uprava, za kar je bila pravzaprav tudi primarno namenjena. S tem delom in nekoliko poznejšim delom Upravljanje iz leta 1981 je profesor Bučar pomembno vplival na razvoj upravne znanosti v Sloveniji. Njegovo delo na tem področju namreč predstavlja v tistem času najbolj obsežen in zaokrožen pregled upravne znanosti na slovenskem.  

Morda njegov najpomembnejši prispevek je bil, da je v okvir upravne znanosti vključil znanje takrat sodobnih organizacijskih teorij. Te teorije je proučeval še posebno podrobno in jih obravnaval v delu Vprašanja sodobne organizacije iz leta 1971 in Sodobne organizacijske teorije iz leta 1974. Na njegov pogled na javno upravo in družbo v celoti je nedvomno močno vplivala splošna teorija sistemov, ki je postala tudi teoretični temelj njegove poznejše kritike samoupravnega družbenega sistema. V tem obdobju se je tudi zelo podrobno ukvarjal z javnimi službami, saj je že leta 1963 objavil krajše delo Javne službe in njihov pomen v družbeni proizvodnji, ki predstavlja izhodišče njegovega poznejšega proučevanja javne uprave. In ne nazadnje, v okviru proučevanja javne uprave se je ukvarjal tudi z razmerjem med upravo in posameznikom (knjiga Javna uprava in občan iz 1975).

Iz tega obdobja je tudi njegovo delo Podjetje in družba (1972). Čeprav se ga največkrat omenja kot razlog za prisilno upokojitev profesorja Bučarja s Pravne fakultete, je težko reči, ali je temu res tako – končno se je to zgodilo 6 let po izidu knjige. Morda jo je komunistična oblast takrat šele prebrala. Knjiga seveda predstavlja dokaj jasno in ostro, zlasti pa utemeljeno kritiko samoupravnega sistema, ki je bil takrat v nastajanju, vendar razumno nanjo ni mogoče opreti razlogov za prisilni izgon s fakultete. Ta neslavni dogodek nam mora biti tudi opomin, kako svoboda govora ni sama po sebi umevna in kako pomembno je varovanje univerzitetne avtonomije, ki preprečuje, da bi fakulteta bila orodje politike. 

Po tem dogodku se bibliografija profesorja Bučarja bistveno spremeni. Najprej skoraj 10 let v Sloveniji praktično ni mogel objavljati, nato pa se začne njegovo obdobje Nove revije (leta 1987 je postal namestnik predsednika sveta Nove revije). V tem obdobju začne objavljati krajše prispevke, v katerih se ukvarja z vprašanji slovenske državnosti, krize jugoslovanskega političnega in gospodarskega sistema in evropske identitete ter povezovanja Slovenije. To je tudi čas, ko se začne profesor Bučar približevati novim demokratičnim gibanjem in postane tudi član Slovenske demokratične zveze ter predsednik njenega sveta. 

Naslednje je obdobje političnega delovanja profesorja Bučarja, od leta 1990 do 1996, morda tudi nekaj pozneje (leta 2002 je še neuspešno kandidiral za predsednika republike). V tem obdobju je seveda njegova najpomembnejša funkcija predsednik prve demokratično izvoljene skupščine Slovenije. Kot pravniki pa moramo še posebej omeniti njegovo vlogo pri nastajanju slovenske ustavnosti. Ne le, da je neposredno sodeloval pri pisanju slovenske ustave, zlasti je vodil in usmerjal celoten proces nastajanja nove ustave in je imel v tem procesu osrednjo vlogo. 

Proti koncu političnega delovanja, še bolj pa po njem, je profesor Bučar spet okrepil svojo bibliografsko dejavnost. Postajal je vse bolj kritičen do načina delovanja institucij slovenske države, zlasti do delovanja strank in ujetosti državnega zbora v stranke, njihove parcialne interese in njihovo delovanje od volitev do volitev. Na začetku tega obdobja je treba omeniti knjigo Demokracija in kriza naših ustavnih institucij (1998) in na koncu knjigo Prelom, do katerega ni prišlo (2015), vmes pa je veliko število člankov, monografij in drugih publikacij. Gre torej za dolgo obdobje, v katerem se je profesor Bučar ukvarjal s številnimi vprašanji, od izzivov slovenske prihodnosti do krize parlamentarizma. V tem obdobju se je tudi ukvarjal z upravno znanostjo, saj je sodeloval pri nekaj zbornikih s področja upravne znanosti in objavil več člankov tudi s področja upravne znanosti (omenimo samo Strankarsko nevtralna javna uprava iz 2003, ki je odsev njegove kritike delovanja strank). To je obdobje, v katerem profesor Bučar postane osrednja avtoriteta in eminenca slovenske državnosti. 

Ne glede na ta različna obdobja pa je bila stalnica vseh del profesorja Bučarja njegova kritična ost. Karkoli je obravnaval, njegovo delo je pomenilo kritično in neprizanesljivo, pa tudi jasno in utemeljeno, obravnavo problematike. Prav zaradi intelektualne poštenosti, širokega znanja in kritičnega uma lahko le ponovim, kar sem že dejal o njem – bil je glas razuma med nami.